 |
| Avtor: Edward Fairburn |
MOJA LUBA ANA
Trkaj
...
Zdej moj utrip je njen utrip, utrip mesta,
dotakne se me rahlo, kot pločnika cesta.
Uho prslonm ob fasado, slišm, kaj mi govori,
jezik njen je sleng in Ljubljanica je njena kri.
Poznava se iz časov, oba sva bla še mejhna,
takrat daleč od tega, da bi reku ji kdo bejba.
Vsak dan po šoli se dobila, cele popoldneva skp zabila,
na rolerjih skakala, pred stopnicam me je spotaknila,
cela družba se smejala, ko poljubu sm beton,
a tko se me je ona dotaknila, punca svojga stila,
njene tetovaže so grafit, k jih mulci in grafiterji
vtetovirajo na zid. Včasih čaka na izid in vidš, ko kasneje joče,
saj tega noče. A kaj hoče? Je že od nekdaj znano,
da si fantje radi skočimo v lase za tako lepo damo.
Njen objem me bo za večno grel, včasih se sprašujem:
"Je mostiščar sploh lahko verjel, kaj je storil, ko je prvi kol ob dno Barja zadel?" Ne, ni vedel, da tam zibel bo postlana,
od koder bo vstala moja ljuba Ana, v preteklosti pretresena,
kasnej kompleksov rešena, a dones se sprehaja,
naličena in pjana, hoče bit velika, znana, zvezda,
zdej se s plakati pleska, posluša Velzga Brata, pravi,
da ji lahka rata, pravi, da nekoč bo vsa iz zlata.
Nočem, da bi šla tja Ana, kamor ji je že večina odpotovala,
nben ni mogu odkupt svoje duše, k se enkrat je prodala.
V objemu moje ljube Ane
hočem bit spet v objemu moje ljube Ane.
dotakne se me rahlo, kot pločnika cesta.
Uho prslonm ob fasado, slišm, kaj mi govori,
jezik njen je sleng in Ljubljanica je njena kri.
Poznava se iz časov, oba sva bla še mejhna,
takrat daleč od tega, da bi reku ji kdo bejba.
Vsak dan po šoli se dobila, cele popoldneva skp zabila,
na rolerjih skakala, pred stopnicam me je spotaknila,
cela družba se smejala, ko poljubu sm beton,
a tko se me je ona dotaknila, punca svojga stila,
njene tetovaže so grafit, k jih mulci in grafiterji
vtetovirajo na zid. Včasih čaka na izid in vidš, ko kasneje joče,
saj tega noče. A kaj hoče? Je že od nekdaj znano,
da si fantje radi skočimo v lase za tako lepo damo.
Njen objem me bo za večno grel, včasih se sprašujem:
"Je mostiščar sploh lahko verjel, kaj je storil, ko je prvi kol ob dno Barja zadel?" Ne, ni vedel, da tam zibel bo postlana,
od koder bo vstala moja ljuba Ana, v preteklosti pretresena,
kasnej kompleksov rešena, a dones se sprehaja,
naličena in pjana, hoče bit velika, znana, zvezda,
zdej se s plakati pleska, posluša Velzga Brata, pravi,
da ji lahka rata, pravi, da nekoč bo vsa iz zlata.
Nočem, da bi šla tja Ana, kamor ji je že večina odpotovala,
nben ni mogu odkupt svoje duše, k se enkrat je prodala.
V objemu moje ljube Ane
hočem bit spet v objemu moje ljube Ane.
 |
| Vir: My Scandinavian Home |
 |
| Vir: My Scandinavian Home |
 |
| Vir: My Scandinavian Home |
 |
| Vir: My Scandinavian Home |
 |
| Vir: Hus&Hem |
 |
| Vir: Riazzoli |
.jpg) |
| Vir: Black Bird Style |
 |
| Vir: Riazzoli |
 |
| Vir: Planete Deco |
 |
| Vir: Black Bird Style |
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.