anakosi: avgust 2013

Vir: David LaChapelle

14.8.2013 sem pozabila, da je 15.8. praznik in dela prost dan; posledično sva se včeraj z Jako zbudila v sončno jutro s popolnoma praznim hladilnikom in trdno zaprtimi trgovinami. No, hvala Bogu imava to srečo, da se za vogalom najinega stanovanja razprostira velika, sončna terasa kavarne SEM, ki redno rešuje te vrste jutranjih zagat. In čeravno je bil včeraj četrtek, sva se tja kljub temu odpravila na »nedeljski zajtrk«.

In ker je ta prosti dan prišel tako nepričakovano, sem namesto svojega standardnega zajtrka v kavarni (macchiato, rogljiček in kozarec vode), prav tako nepričakovano naročila zajtrk, ki je bil pravo darilo za mojemu telesu; čokoladno presno torto! Ta je bila sladka a zdrava, okusna a ne težka, hkrati sladica in hranilni obrok ... Po tem, ko sem jo na mah pospravila, sem imela občutek, da vse celice mojega telesa pokajo od zdravja. To, da sem se to jutro počutila tako vitalno me je sicer stalo okroglih 5,5€ (na primer toliko kot majica v H&M ali pa luč v Ikei), a vsake toliko nič ne de ...

Po tej zdravilni izkušnji sem pomislila, kako dobro se mora človek počutiti šele ko postane celotni presnojedec, vegan ali vsaj eko-jedec (za kar se nekako trudim sama). Biti eden od pripadnikov teh skupin, deluje ne le na telo, temveč tudi na človeško dušo zelo blažilno. Ta se namreč zaveda, da s svojim načinom življenja, ne prisostvuje pri velikem grehu današnje družbe. Prehranjuje se z ekološko, naravno, doma pridelano hrano in se s tem upira veliki mašineriji genetsko spremenjene, nenaravno gojene hrane; tako živalske kot rastlinske. Za to pa je marsikdo pripravljen seči tudi nekoliko globje v denarnico.

No ... med tem ko je ljudstvo splošno, vedno bolj goreče angažirano glede hrane, pa nas večina med nakupovanjem v H&M-u veliko manj intenzivno razmišlja o ubogih otrocih, ki so s pestjo riža na dan, ločeni od staršev, živeči v prostorih brez naravne svetlobe, zaslužni za to, da si mi lahko kupujemo poceni obleke, vsako sezono znova. Ali pa na primer med kompulzivnim nakupovanjem ikeinega pohištva ne pomislimo na to, da podpiramo požiralca malih podjetij in uničevalca lokalne, kvalitetne, pohištvene industrije. Teh misli se, kot nadležnih muh, vsi najraje otepamo ...

Vprašanje torej je, zakaj smo glede hrane in živali tako zelo zaščitniški, ekološko goreče angažirani; med tem ko smo do ljudi na splošno tako brezbrižni? Zakaj smo do živih bitji tako selektivno sočutni? Odgovor je na dlani. Človeška bitja smo po naravi egoistična in egocentrična ... Povzamemo tisto filozofijo ki nam pač najbolj ustreza.

Ekološka, vegetarjanska, sploh pa presna prehrana naj bi bila za nas osebno odlična zadeva. Obljublja nam lepo postavo, sijočo polt, mladostni videz, zdravje, celo daljše življenje... Med tem ko je tista preostala prehrana polna prežečih rakotvornih elementov, ki nas agresivno napadajo in nam globoko škodijo.

Bomo pa z bombažno majico za 50 evrov (pridelano iz eko bombaža, zašito pod rokami lokalnega oblikovalca) ali pa s tisto za 5 evrov, izgledali enako dobro, po tem ko jo bomo nosili bomo enako zdravi in kasneje enako dolgo živeli. S to razliko, da je za prvo izdelovalec bil dostojno plačan, za drugo pač ne. Enako velja za pohištvo in vse ostale ne sorazmerno poceni kupljene materialne dobrine, s katerimi se obdajamo.

Vem, govorim o kočljivih rečeh ... sploh v teh zoprnih časih. Vzkliknili bomo; kdo pa ima denar za ves ta luksuz oblek, pohištva in ostalih reči!

A dejstvo je, da bi se prav lahko odločili in bi namesto dražje, bolj kvalitetne hrane kupovali najcenejšo, gensko spremenjeno, z antibiotiki in E-ji prekipevajočo hrano. Denar ki bi nam ostal, bi raje namenili nekaj kosom lokalno izdelanega, kvalitetnega pohištva, ki bi z nami ostal večji del življenja. Enako velja za obleke ... tudi teh bi posledično imeli manj, nosili bi jih lahko mnogo sezon.

S tem drugim pristopom bi človek sicer žrtvovali svoj izgled, javno podobo in morda celo svoje zdravje, a bi posledično pripomogel k boljšemu življenju so-zemljanov. Med množico ljubiteljev živali in gensko neoporečnih semen, pa takega ljubitelja ljudi še nisem srečala ...

Za konec torej, živela zelena revolucija, ki je prinesla nekaj več pravic živalim in rastlinam.

Pozdravljam in pozivam pa na novo, humanistično revolucijo , ki bo prinesla več sočutja tudi do soljudi.