Po eni strani veljajo za sladkobne, otroške in neresne. Po
drugi strani pa so pomirjujoče, nežne in nostalgične.
Ko v orbito »prave barve« kane nekaj čiste beline, ta iz odrasle,
resne in močne postane bolj prijazna, mila in zasanjana.
Zakaj imamo radi pastelne barve in so te za našo dušo včasih
nujne? Pastelna barva kaže nežnejšo plat življenja, katero odrasli radi zanemarimo
in nanjo sčasoma pozabimo. Morda je prav zato, v teh nekoliko težjih časih,
pastelna barva ponovno prišla v modo pri oblikovanju interierja.
Pastelna barva prikliče spomin na otroštvo, nedolžnost in
brezskrbnost. Na poletne sladolede, sadne skutice, kakav in mlečno jutranjo
svetlobo, ki nas je prebujala v še neznani svet, ...
Danes se mi je milo storilo po glasbi iz 90-ih, ko sem vsak dan
po šoli privihrala domov, se vrgla pred tv, prižgala kanal MTV, gledala videospote
ter pela in plesala do trenutka, ko so starši prišli domov ...
Takrat sta mi mami in ati očitala, da me gledanje enih in
istih, bliskajočih slik poneumlja. Danes vem, da je bilo to obdobje vseeno
plodovito. Ker sem vizualni tip človeka, sem v tem času v svojo interno knjižnico
shranila veliko količino vizualnih podob, ki name in na moje delo danes
nedvomno, podzavestno še vedno vplivajo.
Eden mojih najljubših videospotov v času osnovne šole, je bil spot pevke
Janet Jackson, za pesem Everytime. Njegova minimalna estetika je bila za tisto obdobje
nevsakdanja ... Vsakič znova sem začarano strmela v asketski prostor, definiran
le z vodo, kamnitimi zidovi in s svetlobo, ki je obdajala (sicer popolnoma nago) Janet. Skozi celotni spot
se ne zgodi praktično nič, pa sem ga vseeno vsakokrat pogledala od začetka do
konca.
Ko sem si spot po več letih danes ponovno ogledala, se mi je
v trenutku posvetilo, da je bil ta posnet v švicarskih termah Therme Vals,
katerih arhitekturo je zasnoval eden mojih najljubših arhitektov, Peter
Zumthor. Te terme splošno veljajo za enega najbolj kontemplativnih, estetsko
dovršenih in materialno uravnoteženih projektov sodobne arhitekture na svetu.
Res zanimivo se mi zdi, kako lahko arhitekturno popolni prostor
prevzame tudi otroka, katerega vedenje o arhitekturi je omejeno na oddaje v
stilu MTV Cribs ...
Včeraj sem obiskala svoj bivši faks, Fakulteto za
arhitekturo v Ljubljani. Po dolgem času sem si ogledala zaključno razstavo seminarskih projektov, ki je na sporedu sicer vsako leto ...
Splošno znano delstvo je, da nad slovensko arhitekturo trenutno veje
nič kaj vzpodbuden in optimistični duh. Človek bi torej pričakoval in se bal, da
bo razstava na faksu prežeta z istim morbidnim, zatohlim vzdušjem. Vendar ne ...
... sončno popoldne, prelito v pozni večer se je
odvije nekako takole.
Vstopim na faks, ki je poln študentov, obiskovalcev, fotografov,
tujih študentov, nekje vmes pa se giblje tudi hrvaški, svetovno priznani
arhitekt. Na hodniku me pozdravi kolega gradbenik, ki pove da prihaja občasno
na arhitekturni faks pisati doktorat ... tu se počuti dobro, ugaja mu prisotna,
kreativna energija.
Stopim pred vrata seminarja prof. Sadarja ... naslov
razstave je FELICITA, iz notranjosti pa se slišijo nežni takti Al Bana in
Romine ... »Felicita e un bicchiere di vino
con un panino la felicita, ...«. V seminarskem prostoru se razvija debata, študentka ponudi prikupne kolačke, katere je
oblikovala roka, trenirana na rezanju preciznih maket. Projekti so pozitivni,
drzni, zanimivi, optimistični, ... Čez
hodnik kjer iz stropa visijo makete in se vrtijo filmske projekcije, se
sprehodim do seminarja prof. Peroviča, kjer me razveselijo bogate, detajlne,
ambientalno očarljive makete. Večina projektov obravnava prenovo, revitalizacijo,
rekonstrukcijo obstoječih ljubljanskih objektov, kateri bi z intervencijo
zaživeli na novo. V času krize nedvomno najuspešnejša formula za realizacijo projektov.
Obiskovalec se ob taki razstavi nasmeji, z zanimanjem raziskuje zgodbo, ki je kot
3d fotografija zamrznjena v maketi, s
stavbo se človek lahko poistoveti in arhitekturo vzljubi.
Omenjeni razstavi za moje pojme postavljata v našem okolju nov
mejnik v predstavitvi arhitekture in v dojemanju arhitekture same. Nič več resnobnih,
monokromatskih, mrtvih volumnov ... rastline, zavese, barve, ljudje ... življenje
in arhitektura se ponovno združujeta!
Pri prof. Florjančiču so me presenetile zanimive forme
pletenih maket prvega letnika in veliki, vliti detajli iz betona in kartona.
Pri prof. Glažarju me je poleg inovativnih vrstnih hiš prvih letnikov najbolj zabavala
zunanja zavesaz žepki, v katerih so
zasajene rože. Študentje prof. Vodopivca so v seminarskem prostoru ustvarili
pravo dnevno sobo, okoli katere so bili predstavljeni projekti, renderji
študentov seminarja Krušec pa v vseh pogledih prekašajo konkurenco!
Zvečer je bil za popolni konec otvoritve razstave, pod okriljem študentov, na parkirišču za faksom organiziran piknik »a
la gasilska veselica«. Klopi, live band Čedahuči, pivo, čevapčiči in čebula. Nič
kaj arhitekturno poštirkano, nič kaj konceptualno; za razliko od tega pa
sproščeno in veselo. Tudi vsi tisti
črnogledi pogovori izpred leta ali dveh so se kot pokvarjena lajna počasi izpeli.
Kdor čuti potrebo po ustvarjanju ustvarja ... pa naj bo to ustvarjanje glasbe,
kot so se tega lotili mlajši kolegi arhitekti z izredno glasbeno skupino
Čedahuči, lahko je to ustvarjanje popolnih kolačkov, šivanje zaves, sajenje
rastlin, kuhanje, ... Vse to sem namreč ob obisku faksa imela priložnost videti,
slišati, okušati, vohati ...
Po takšni predstavi ugotovim, da stari pregovor »Na mladih
svet stoji« res ni iz trte zvit ...
Pa še glasbena spremljava ob ogledu maket:
Makete seminarja Sadar.
Makete seminarja Perovič.
Makete seminarja Perovič.
Dogajanje na faksu ... Seminar Vodopivec in seminar Florjančič.
Nazadnje sem bila tam prejšnji četrtek. Ob svojem poslednjem obisku,
na katerem sem podpisala pogodbo za izplačilo evropske subvencije za
samozaposlitev, sem se ob izhodu, s kančkom samoironije, nasmejala situaciji.
Mislim da nisem edina, ki si je ob začetku študija možnosti
za razvoj svoje karierne poti po diplomi predstavljala precej drugače. V mislih
imam ekonomijo v dobri kondiciji, delovna mesta ki čakajo na mladostno moč in
zagon ter na bogate štipendije za podiplomski študij v tujini. Ker pa ima
življenje velik smisel za humor, so se stvari skladno s tem obrnile drugače ...
Danes je po zaključeni diplomi (vsaj za arhitekta) najbolj smotrno,
da se ta najprej zglasi na Zavodu za zaposlovanje, kjer se uradno klasificira za
brezposlenega. Spomnim se svoje evforije in ponosa ob uspešno končanem študiju,
ki sta bila v tako ostrem nasprotju s prvim obiskom te institucije. Terapevtsko
miren in prijazen glas referentke, njen tolažeči pogled in v roko stisnjen list,
s katerim si brezposelni lahko kupi cenejšo mesečno avtobusno vozovnico, se zastonj
vpiše v mestno knjižnico, pa tudi nekatere operne predstave si lahko ogleda za
polovično ceno. Prava, avtentična zgodba za vnuke ...
Danes, eno leto po prvem srečanju z Zavodom, se od
njega poslavljam in prilagam spominsko fotografijo, ki sem jo posnela ob
izhodu. Scena spominja na 90's diskoteko katere oblikovni koncept je bil črpan
iz arhitekture templja. Vse skupaj poživi dobra mera negovanega zelenja,
kvalitetna naravna osvetlitev prostora in čakajoči, ki sproščenmo srebajo kavo
iz avtomata (se jim nikamor ne mudi, so namreč brezposelni). Varnostnik sicer
opazi da fotografiram, a le zamahne z roko in mi zarotniško pomežikne. Začutim,
da je v tej čakalnici vzdušje za čuda dobro ... in nato za vedno zapustim prizorišče moje sage,
Zavod.
Že od kar pomnim se med vožnjo ali sprehodompo Slovenski cesti v Ljubljani večkrat ozrem
navzgor, proti vrhu današnjega ljubljanskega okrožnega državnega tožilstva ...
Na strehi stavbe namrečstoji paviljonska restavracija z nadstreškom,
ki mi vedno znova na obrazu pričara nasmeh. Dejstvo, da to abstraktno umetniško
delo Ivana Seljaka že od leta 1955 diskretno opazuje glavno ljubljansko
prometno žilo in pomižikne vsakomur, ki ga le opazi, me zabava.
V preteklosti sem se večkrat vprašala, kdo je bil ta
entuziast, ki se je odločil poslikavo naročiti in jo podariti mestu. Odgovor je
več kot zanimiv ... Pri gradnji dotične stavbe, bivše Glavne zadružne zveze, je
bila prvič uresničena takratna pobuda, da se en odstotek investicije mestotvornih novogradenj nameni za likovna dela, ki naj bi pripomogla k izboljšanju ambienta
v javnih prostorih.
Iz današnje perspektive se mi to zdi neverjeten podatek. Si predstavljate,
da bi Vegrad pri svoji 120 milijonski investiciji v Celovške dvore, 1.200 000 eur namenil slovenskim umetnikom, ki bi
celotno naselje spremenili v kulturni park? To bi bila prava svetovna atrakcija!
Kogar zanima še kaj več o stavbi bivše Glavne zadružne
zveze, se lahko bolj strokovno izobrazi na portalu Trajekt: http://www.evidenca.org/?object=8
William S. Burroughs: "After one look at this planet any visitor from outer space would say 'I want to see the manager."
Datum: 2.3.2013
Lokacija: Tivolski grad
Razstava: Cut-Ups, Cut-Ins, Cut-Outs:
The Art of William S. Burroughs
Vreme: krasno
Povzetek razstave: Avtor preluknjanih platen je bil izredno
zanimiv človek, njegova likovna dela pa so za moj okus zanimiva veliko manj. William je bil neprestano zadet tip, s hobijem
streljanja okoli sebe, vse povprek. Tisto kar je je prej preluknjal je za
dodatni efekt kasneje polil z barvami in za spomin obesil na steno ... Je pa za to toliko
bolj zanimivo pisal. Za vse dolgočasneže, ki si nismo upali radikalno eksperimentirati
z drogo, se lahko v njegovi knjigiJunkie naužijemo vseh nians teh mentalnih podvigov.
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
