anakosi: Umetniški maraton.

Rajko, Marjan in jaz na teku trojk.

Pojem UMETNOST na splošno v ljudeh zbudi enak občutek kot recimo ... MARATON.

Kako to?

Tako umetnost kot maraton veljata za nekaj višjega, nedosegljivega, nerazumljivega. Za obvladanje tako enega kot drugega naj bi človek potreboval naravne predispozicije; za umetnost prefinjenost in pamet za dva, za maraton pa telo super junaka. Prav tako omenjena pojma v nas zbujata občutek krivde. Umetnost za to, ker so nas že v šoli učili, da bi se o njej spodobilo vedeti kaj več. Maraton pa za to, ker vsaj po podatkih medijev, vedno večji procent slovenskega naroda genetsko mutira v maratonske super junake, nam pa to še ni uspelo. Seveda skoraj zagotovo tudi osebno poznamo nekaj srečnih izbrancev, ki jim je umetnost oziroma maraton uspelo osvojiti, to pa jim kar malo zavidamo. V življenju namreč doživljajo stanja in spoznanja, kakršnih nas večina nikoli ne bo (razen morda s pomočjo prepovedanih substanc).

... skozi umetniško delo/tek naj bi se človek samoreflektiral, samospoznal, čas naj bi se zanj ustavil, dosegel naj bi višjo raven zavedanja in bivanja ... Kakšen blagoslov!

No, sedaj pa dovolj predsodkov in stereotipov ... dejstvo je, da če uspemo videti skozi vso famo, ustvarjeno okoli umetnosti in teka, pri obeh pridemo do zelo enostavne ugotovitve.

Oba čisto lahko postaneta velik del tudi našega življenja. Umetniško delo, ki nam je preprosto všeč in v nas zbuja prijetne občutke, v naš dom in s tem v naš vsakdan vnese barve, veselje in se bori z monotonostjo. Prav tako reden rekreativni tek v naravi pomirja, odpravlja stres, čisti prepolne misli in nam pomaga ohranjati zdravje.

In to je golo bistvo umetnosti oziroma teka.