Aaaaaaaah ... kdo danes ne pozna Zavoda?
Nazadnje sem bila tam prejšnji četrtek. Ob svojem poslednjem obisku,
na katerem sem podpisala pogodbo za izplačilo evropske subvencije za
samozaposlitev, sem se ob izhodu, s kančkom samoironije, nasmejala situaciji.
Mislim da nisem edina, ki si je ob začetku študija možnosti
za razvoj svoje karierne poti po diplomi predstavljala precej drugače. V mislih
imam ekonomijo v dobri kondiciji, delovna mesta ki čakajo na mladostno moč in
zagon ter na bogate štipendije za podiplomski študij v tujini. Ker pa ima
življenje velik smisel za humor, so se stvari skladno s tem obrnile drugače ...
Danes je po zaključeni diplomi (vsaj za arhitekta) najbolj smotrno,
da se ta najprej zglasi na Zavodu za zaposlovanje, kjer se uradno klasificira za
brezposlenega. Spomnim se svoje evforije in ponosa ob uspešno končanem študiju,
ki sta bila v tako ostrem nasprotju s prvim obiskom te institucije. Terapevtsko
miren in prijazen glas referentke, njen tolažeči pogled in v roko stisnjen list,
s katerim si brezposelni lahko kupi cenejšo mesečno avtobusno vozovnico, se zastonj
vpiše v mestno knjižnico, pa tudi nekatere operne predstave si lahko ogleda za
polovično ceno. Prava, avtentična zgodba za vnuke ...
Danes, eno leto po prvem srečanju z Zavodom, se od
njega poslavljam in prilagam spominsko fotografijo, ki sem jo posnela ob
izhodu. Scena spominja na 90's diskoteko katere oblikovni koncept je bil črpan
iz arhitekture templja. Vse skupaj poživi dobra mera negovanega zelenja,
kvalitetna naravna osvetlitev prostora in čakajoči, ki sproščenmo srebajo kavo
iz avtomata (se jim nikamor ne mudi, so namreč brezposelni). Varnostnik sicer
opazi da fotografiram, a le zamahne z roko in mi zarotniško pomežikne. Začutim,
da je v tej čakalnici vzdušje za čuda dobro ... in nato za vedno zapustim prizorišče moje sage,
Zavod.
