Najglobja kriza, najboljša razstava!


Kolački v pozdrav na seminarju Sadar.

Včeraj sem obiskala svoj bivši faks, Fakulteto za arhitekturo v Ljubljani. Po dolgem času sem si ogledala zaključno razstavo seminarskih projektov, ki je na sporedu sicer vsako leto ...

Splošno znano delstvo je, da nad slovensko arhitekturo trenutno veje nič kaj vzpodbuden in optimistični duh. Človek bi torej pričakoval in se bal, da bo razstava na faksu prežeta z istim morbidnim, zatohlim vzdušjem. Vendar ne ...

... sončno popoldne, prelito v pozni večer se je odvije nekako takole.
Vstopim na faks, ki je poln študentov, obiskovalcev, fotografov, tujih študentov, nekje vmes pa se giblje tudi hrvaški, svetovno priznani arhitekt. Na hodniku me pozdravi kolega gradbenik, ki pove da prihaja občasno na arhitekturni faks pisati doktorat ... tu se počuti dobro, ugaja mu prisotna, kreativna energija. 

Stopim pred vrata seminarja prof. Sadarja ... naslov razstave je FELICITA, iz notranjosti pa se slišijo nežni takti Al Bana in Romine ... »Felicita e un bicchiere di vino con un panino la felicita, ...«. V seminarskem prostoru se razvija debata, študentka ponudi prikupne kolačke, katere je oblikovala roka, trenirana na rezanju preciznih maket. Projekti so pozitivni, drzni, zanimivi, optimistični, ... Čez hodnik kjer iz stropa visijo makete in se vrtijo filmske projekcije, se sprehodim do seminarja prof. Peroviča, kjer me razveselijo bogate, detajlne, ambientalno očarljive makete. Večina projektov obravnava prenovo, revitalizacijo, rekonstrukcijo obstoječih ljubljanskih objektov, kateri bi z intervencijo zaživeli na novo. V času krize nedvomno najuspešnejša formula za realizacijo projektov. Obiskovalec se ob taki razstavi nasmeji, z zanimanjem raziskuje zgodbo, ki je kot 3d fotografija zamrznjena  v maketi, s stavbo se človek lahko poistoveti in arhitekturo vzljubi. 

Omenjeni razstavi za moje pojme postavljata v našem okolju nov mejnik v predstavitvi arhitekture in v dojemanju arhitekture same. Nič več resnobnih, monokromatskih, mrtvih volumnov ... rastline, zavese, barve, ljudje ... življenje in arhitektura se ponovno združujeta!

Pri prof. Florjančiču so me presenetile zanimive forme pletenih maket prvega letnika in veliki, vliti detajli iz betona in kartona. Pri prof. Glažarju me je poleg inovativnih vrstnih hiš prvih letnikov najbolj zabavala zunanja zavesa  z žepki, v katerih so zasajene rože. Študentje prof. Vodopivca so v seminarskem prostoru ustvarili pravo dnevno sobo, okoli katere so bili predstavljeni projekti, renderji študentov seminarja Krušec pa v vseh pogledih prekašajo konkurenco!

Zvečer je bil za popolni konec otvoritve razstave, pod okriljem študentov, na parkirišču za faksom organiziran piknik »a la gasilska veselica«. Klopi, live band Čedahuči, pivo, čevapčiči in čebula. Nič kaj arhitekturno poštirkano, nič kaj konceptualno; za razliko od tega pa sproščeno in veselo. Tudi vsi tisti črnogledi pogovori izpred leta ali dveh so se kot pokvarjena lajna počasi izpeli. Kdor čuti potrebo po ustvarjanju ustvarja ... pa naj bo to ustvarjanje glasbe, kot so se tega lotili mlajši kolegi arhitekti z izredno glasbeno skupino Čedahuči, lahko je to ustvarjanje popolnih kolačkov, šivanje zaves, sajenje rastlin, kuhanje, ... Vse to sem namreč ob obisku faksa imela priložnost videti, slišati, okušati, vohati ...  

Po takšni predstavi ugotovim, da stari pregovor »Na mladih svet stoji« res ni iz trte zvit ... 

Pa še glasbena spremljava ob ogledu maket:


Makete seminarja Sadar.
Makete seminarja Perovič.
Makete seminarja Perovič.
Dogajanje na faksu ... Seminar Vodopivec in seminar Florjančič.
Makete seminarja Sadar
Makete seminarja Sadar
Maketa seminar Krušec in Vodopivec.
Makete seminarja Perovič.
Makete seminarja Perovič.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.