Gremo na Zavod.

Aaaaaaaah ... kdo danes ne pozna Zavoda?

Nazadnje sem bila tam prejšnji četrtek. Ob svojem poslednjem obisku, na katerem sem podpisala pogodbo za izplačilo evropske subvencije za samozaposlitev, sem se ob izhodu, s kančkom samoironije, nasmejala situaciji. 

Mislim da nisem edina, ki si je ob začetku študija možnosti za razvoj svoje karierne poti po diplomi predstavljala precej drugače. V mislih imam ekonomijo v dobri kondiciji, delovna mesta ki čakajo na mladostno moč in zagon ter na bogate štipendije za podiplomski študij v tujini. Ker pa ima življenje velik smisel za humor, so se stvari skladno s tem obrnile drugače ... 

Danes je po zaključeni diplomi (vsaj za arhitekta) najbolj smotrno, da se ta najprej zglasi na Zavodu za zaposlovanje, kjer se uradno klasificira za brezposlenega. Spomnim se svoje evforije in ponosa ob uspešno končanem študiju, ki sta bila v tako ostrem nasprotju s prvim obiskom te institucije. Terapevtsko miren in prijazen glas referentke, njen tolažeči pogled in v roko stisnjen list, s katerim si brezposelni lahko kupi cenejšo mesečno avtobusno vozovnico, se zastonj vpiše v mestno knjižnico, pa tudi nekatere operne predstave si lahko ogleda za polovično ceno. Prava, avtentična zgodba za vnuke ...

Danes, eno leto po prvem srečanju z Zavodom, se od njega poslavljam in prilagam spominsko fotografijo, ki sem jo posnela ob izhodu. Scena spominja na 90's diskoteko katere oblikovni koncept je bil črpan iz arhitekture templja. Vse skupaj poživi dobra mera negovanega zelenja, kvalitetna naravna osvetlitev prostora in čakajoči, ki sproščenmo srebajo kavo iz avtomata (se jim nikamor ne mudi, so namreč brezposelni). Varnostnik sicer opazi da fotografiram, a le zamahne z roko in mi zarotniško pomežikne. Začutim, da je v tej čakalnici vzdušje za čuda dobro ...  in nato za vedno zapustim prizorišče moje sage, Zavod.

1% za umetnost.

Že od kar pomnim se med vožnjo ali sprehodom po Slovenski cesti v Ljubljani večkrat ozrem navzgor, proti vrhu današnjega ljubljanskega okrožnega državnega tožilstva ... 

Na strehi stavbe  namreč stoji paviljonska restavracija z nadstreškom, ki mi vedno znova na obrazu pričara nasmeh. Dejstvo, da to abstraktno umetniško delo Ivana Seljaka že od leta 1955 diskretno opazuje glavno ljubljansko prometno žilo in pomižikne vsakomur, ki ga le opazi, me zabava. 

V preteklosti sem se večkrat vprašala, kdo je bil ta entuziast, ki se je odločil poslikavo naročiti in jo podariti mestu. Odgovor je več kot zanimiv ... Pri gradnji dotične stavbe, bivše Glavne zadružne zveze, je bila prvič uresničena takratna pobuda, da se en odstotek investicije mestotvornih novogradenj nameni za likovna dela, ki naj bi pripomogla k izboljšanju ambienta v javnih prostorih. 

Iz današnje perspektive se mi to zdi neverjeten podatek. Si predstavljate, da bi Vegrad pri svoji 120 milijonski investiciji v Celovške dvore, 1.200 000 eur namenil slovenskim umetnikom, ki bi celotno naselje spremenili v kulturni park? To bi bila prava svetovna atrakcija!

Kogar zanima še kaj več o stavbi bivše Glavne zadružne zveze, se lahko bolj strokovno izobrazi na portalu Trajekt: http://www.evidenca.org/?object=8

Cut-ins, Cut-outs

William S. Burroughs: "After one look at this planet any visitor from outer space would say 'I want to see the manager."

Datum: 2.3.2013

Lokacija: Tivolski grad

Razstava: Cut-Ups, Cut-Ins, Cut-Outs: The Art of William S. Burroughs

Vreme: krasno

Povzetek razstave: Avtor preluknjanih platen je bil izredno zanimiv človek, njegova likovna dela pa so za moj okus zanimiva veliko manj.  William je bil neprestano zadet tip, s hobijem streljanja okoli sebe, vse povprek. Tisto kar je je prej preluknjal je za dodatni efekt kasneje polil z barvami in za spomin obesil na steno ... Je pa za to toliko bolj zanimivo pisal. Za vse dolgočasneže, ki si nismo upali radikalno eksperimentirati z drogo, se lahko v njegovi knjigi  Junkie naužijemo vseh nians teh mentalnih podvigov.

Pod črto: Svetloba v gradu je bila ta dan krasna. 

Long time no see.

Superwoman architect ... realnost ali iluzija?

Po dolgem času sem spet spletno aktivna!

Včasih se sprašujem kje vse tiste »super  ženske« najdejo energijo za delo, še več dela, pospravljanje stanovanja, pranje perila, kuhanje zdravih obrokov, druženje s prijatelji, redno telovadbo + da je mera polna imajo še po dva lepo vzgojena otroka.

Po premisleku ... mislim da obstajajo samo v knjigah. 

Vs vsej formuli morajo vsaj otroci ostati podivjani ...