anakosi: Zeleni sostanovalci.


Milano Vir: International Photography Award

Milano ... leto in pol svojega študijskega življenja sem preživela v tem mestu polnem nasprotij.

Po eni strani je Milano prestolnica visoke mode, luksuznih znamk pohištva, avtomobilov in dobre hrane. Po drugi strani pa je to živčno in neprijazno mesto, obteženo s težkim smogom industrijske Padske nižine, tvorijo ga sive ulice z vase obrnjenimi hišami, v njem pa je vseskozi čutiti pomanjkanje zelenja, parkov, dreves, trave, cvetja ... Vse naštete pomanjkljivosti mesta sem sama občutila še posebej dobro, saj sem ves čas svojega bivanja v Milanu, v družbi redkih Arabcev ki niso imeli denarja za javni prevoz, skozenj pogumno kolesaraila. Milančani namreč ne kolesarijo. Prvi razlog za to je dejstvo, da imajo v mestu le eno kolesarsko progo, ki je dolga 3 km. Drugi razlog je seveda Vespa, ki je v Italiji še vedno veliko bolj kul kot bicicletta.

Tako se je dogodilo, da se je v času življenja v tem mestu v meni sprožila mala osebnostna transformacija. Resnično sem nareč začela ceniti zeleni del žive narave, ki nas obdaja. Med kolesarjenjem sem se razveselila vsakega dišečega, cvetočega grma, ki sem ga srečala ob poti, se ob njem ustavila in ga vohala. Vesela sem bila drevesa, ki je rasel pred mojim oknom, obarval sivino ulice in mi s svojo sperminjajočo podobo narekoval ritem časa, ki je mineval. V Milanu sem si prvič v življenju sama kupila lončnico in jo prvič v življenju skrbno zalivala. Prav tako pa sem tudi prvič občutila kakšna sprememba se zgodi v mojem dojemanju prostora, v če mi v njem dela družbo ločnica, šopek ali le zelena veja.